Recenzije
Bossa de novo - VIVO!
Pesmi z lanskega prvenca Vivo!, nekaj dodatnih v bossa novo predelanih znanih slovenskih pesmi, partizanska Pesem ? tirinajste, Pavčkova pionirska pesem Majska, ponarodela Učilna zidana, nesmrtna Strniševa Ne prižigaj luči v temi, vrsta klasičnih bossa nov Antonia Carlosa Jobima - Corcovado, Garota de Ipanema itd. in nekaj avtorskih pesmi, vse v stilu brazilske grenko sladke glasbe v akustični izvedbi slovenskega kvinteta Bossa de Novo. Zvrhana ura glasbe, vrhunskega podajanja, razmišljanja, zibanja v zapeljivem ritmu. Same presežnike lahko navedemo za koncert, ki je v pogosto zapostavljen atrij novomeške Knjigarne Goga pritegnil ljudi, kot že dolgo ne. Med izvajalci in občinstvom se je spletel intimen odnos, izražen v spontanem petju in pritegovanju pripevom. Bossa de Novo je poleg iskrene izvedbe ponudila še izredno uspele predelave znanih pesmi, instrumentalno natančnost, vokalno čustveno odličnost in odrsko šegavost.
Če smo ob predstavitvi prvenca ugotavljali, da gre za nekoliko nepričakovano poustvarjanje, je treba v primeru koncerta naše stališče popraviti. Resda gre za ustvarjanje na sposojenih temeljih, vendar ob ljubezni in spoštovanju do tovrstne glasbene oblike, tudi za zraščenost z njimi. Ležerno podajanje skupine temelji na predanosti in obenem užitku ob izvedbi, ki imata le en skupen imenovalec, pristnost. Kvintet je povsem uigran, vodilni instrumentalisti vešči, pevec prijetno mehkega glasu prepričljiv, njegova izgovarjava brez graje. Dobili smo koncert in izvedbo, kot smo ju redko deležni, še posebej od pogosto precenjenih domačih zasedb.
Glasba skupine Bossa de Novo prinaša in poraja izvirne glasbene občutke. Posebno privlačne so njihove predelave, na neki način tudi sprehod skozi glasbene vplive, ob katerih je odraščala generacija izvajalcev in njihovega občinstva, izvedbe pesmi, ki v današnjem svobodomiselnost ogrožajočem času, pomenijo tudi ponosno izjavo in poziv k prevetritvi podalpske raznovrstne zatohlosti.
——————————————————————————————————————————————————
recenzija / spremna beseda: Zdenko Matoz - DELO
Brazilska duša na dva načina
Zdenko Matoz
Bossa de novo (Slovenija)
Mônica Salmaso (Brazilija)
abonma Glasbe sveta
Cankarjev dom, Ljubljana
7. 5. 2006
koncerta glasbe sveta
Vokviru abonmaja Glasbe sveta so v Cankarjevem domu ponudili različni in zanimivi interpretaciji brazilske glasbe. Slovenska zasedba Bossa de novo, ki jo sestavljajo Primož Vitez, glas, Aljoša Kosor, kitara, Marko Gregorič, kontrabas, Mitja Vrhovnik Smrekar, tolkala, in Drago Ivanuša, harmonika, je več kot odlično opravila predstavitev nedavno izdanega prvenca Vivo! Pevec milega in lahkotnega glasu, ki boža in razvaja, Primož Vitez, je osrednja sestavina elegantne bossa nove v prefinjeni izvedbi skupine. Čeprav so domača skupina, bi jih gotovo zlahka tudi drugje po svetu prodali kot pristne Brazilce (verjetno samo v Braziliji ne ...). Vitezovo lahkotno penasto petje v portugalščini, italijanščini, francoščini, srbohrvaščini in slovenščini zveni, kot da je ravno ta jezik tudi jezik bossa nove.
Očitno je zasedba tako zaljubljena v ta značilen brazilski ritem, da so vse skladbe narejene
v njem, od pesmi Antonia Carlosa Jobima - človeka, ki je bossa novo ponudil svetu, do skladb Caetana Velosa - človeka, ki je bossa novo populariziral po celem svetu.
Skladbo Jožeta Privška in Gregorja Strniše "Ne prižigaj luči v temi" so posvetili nedavno preminuli divi slovenske popularne glasbe Majdi Sepe. Odlično je bila sprejeta tudi pionirska pesem še iz časov socialistične nedolžnosti Perdao / Majska, pesem Marjana Vodopivca in Toneta Pavčka, ki jo je Vitez prevedel v portugalščino. Povsem na novo je zaživela ena najlepših balkanskih ljubezenskih rockovskih balad, Selma skupine Bijelo dugme. Bossa de nova so z uglajeno kitaro Kosorja, filigransko harmoniko Ivanuše, minimalističnim tolkalističnim početjem Vrhovnika Smrekarja in zanesljivim lebdečim kontrabasom Gregoriča dokazali, da imajo lahko tudi Slovenci brazilsko dušo.
Zdenko Matoz
——————————————————————————————————————————————————
recenzija / spremna beseda: Veljko Njegovan- Mladina, št.27
1. julij 2006
Bossa de Novo: Vivo!
Založba Goga, 2006
Bossa de novo je ena redkih skupin v slovenskem prostoru, ki se navdušujejo nad brazilskim glasbenim izročilom in ga tudi solidno izvajajo. Prvenec skupine prinaša predvsem priredbe različnih mojstrov brazilske glasbene scene, pohvale vredne pa so obdelave slovenskih ponarodelih pesmi in drugih standardov, narejenih v značilni ritmiki in harmonijah bossa nove. ? e posebej izstopa metamorfoza ene večjih jugoslovanskih rockovskih balad, skladbe Bijelega dugmeta Selma, ki predstavlja srečanje balkanskega pastirskega rocka in brazilske bossa nove na najvišji ravni - glasbeni, seveda.
+ + + +
Veljko Njegovan / Mladina
——————————————————————————————————————————————————
recenzija / spremna beseda: Rasto Božič / Park, julij 2006
Bossa de novo, Vivo!, Goga Musica 2006
Ko dobiš v roke ploščo domačih avtorjev posvečeno brazilski bossa novi, se sprašuješ, kaj je gnalo ustvarjalce k takemu projektu. Ljubezen do tovrstne glasbe, portugalskega jezika, brazilskega načina življenja, nostalgija ali zgolj pomanjkanje lastne ustvarjalnosti? ? e posebej, ker je plošč s raznimi bossa novami in sambicami na kile, tudi če poleg ne štejemo svetovno znanih brazilskih avtorjev, ki so to glasbo ponesli v svet, najprej tam v kasnih petdesetih in še zgodnjih šestdesetih letih.
Bossa de novo, petčlanska akustična skupina Primoža Viteza, ni jazzovska zasedba, kot trdijo pri založbi. Je tipična poustvarjalska zasedba, ki skuša kar najbolj natančno odigrati in odpeti že ustvarjeno. Pri tem je zelo uspešna in temeljita, grajati ne moremo celo izgovorjave zahtevnega portugalskega jezika. Primožu Vitezu dikcija ne predstavlja nobenih težav, povsem suvereno poje v portugalskem in francoskem jeziku, da nekdanje srbo-hrvaščine sploh ne omenjamo. Na plošči poleg slovenskega in nekdanjega evrovizijskega standarda Ne prižigaj luči v temi ter napol slovenske pionirske pesmi Majska, slišimo še predelano verzijo Bregovićeve Selme, eno francosko pesem, ostalo je »portogeuš«.
Vitezov grenko sladki »saudade« vokal, je pravšnji za to baladno zvrst prefinjenega ritma, erotičnega zapeljevanja in nostalgije. Spremljajo ga izborni glasbeniki: Aljoša Kosor-kitara, Drago Ivanuša-harmonika, Marko Gregorič-kontrabas in Mitja Vrhovnik Smrekar tolkala. Zasedba je že požela veliko pohval, maja je nastopila v Glasbah sveta Cankarjevega doma, pričujoči prvenec pa so posneli med nastopom v znani radijski oddaji Izštekani. Bossa de novo sodi med letošnja odkritja, kar je potrdila tudi dosedanja zelo dobra prodaja. Praktično lahko zasedbi očitamo le pomanjkanje lastnih idej in tudi kaj boljšega od tiste prežvečene Selme bi lahko našli, ampak to je njihov izbor. Kot kaže je Slovenija res dobila prvo pravo bossa nova zasedbo, ki je v poplavi domačijskega glasbenega kiča prava osvežitev in protiutež onesnaževalcem etra. Resda ni jazz, diši pa le po njem!
Delo 4/Oblika 4
——————————————————————————————————————————————————
recenzija / spremna beseda: Miroslav Akrapović - Polet
Več kot prvenec – Vivo!
BOSSA JE POPOLNOMA NOVA
Bossa nova je elegična, čutna, izzivalna, arhetipska, navdihujoča, ljubezenska! V njej je čutiti harmonijo dneva, jutra in noči. Ni vsiljiva. Je kot rahel maestral, ki te oplazi in se mu ne prepuščaš, temveč ga čutiš, ko gre mimo tebe. Toda to nikakor ne pomeni, da je bossa nova lahka ali plehka!? Je rafinirano območje skladateljev, inštrumentalistov in pevcev. Hedonistična telepatija, ki se je da z neverjetno natančnostjo in garanjem samo podoživeti. Četudi včasih predstavlja imitacijo drugih. Bossa de Novo – slovenska bossa nova s svojim prvencem uspeva vse atribute združiti na zelo majhnem prostoru. Ne gre le za združenje impresij, gre za popoln presežek, ki ga je treba doživeti – slišati. O novi bossa novi sem se pogovoril z Primožem Vitezom, idejnim vodjo prvega slovenskega bossa nova kolektiva. Bossa de Novo.
"Kot predhodnico skupini Bossa de Novo in prvencu Vivo! si v Riu posnel solo album.
O tem imamo zelo malo podatkov … "
O tem imamo vsi bolj malo podatkov, ker je tisto potovanje v Brazilijo pozimi leta 2003 (in srečanje s kitaristom Williansom Pereiro in snemanje v studiu Manhattan na Barra da Tijuca) tudi zame ostalo zavito v nekakšno nejasno meglico, zmes iracionalne samote in instinktivne odločitve, da svoji punci Ani in prijateljem s poti prinesem kakšno simpatično darilo. Se pravi, da Bossa de novo na začetku ni bil bend, ampak skupni naslov trinajstih komadov, ki sva jih v nekaj urah posnela s Pereiro. Ti posnetki seveda niso bili objavljeni in tudi nikdar ne bojo.
"Tam si zagotovo našel navdih, da poskusiš s slovensko različico bossa nove? Skupinsko različico."
Mogoče je prej obratno. Navdih za to, da sem v Riu de Janeiru šel, poiskal kitarista in z njim snemal, vidim v vsej dolgoletni zgodovini svojega poslušanja bossa nove in v pogovorih o muziki, pa v glasbenih igricah, ki smo se jih šli zlasti z Dragom Ivanušo in Igorjem Leonardijem. Potem ko sem nekaj časa s svojim bossanovističnim deležem sodeloval pri programski barvitosti Fake Orchestra, je postajalo bolj ali manj jasno, da si taka afiniteta zasluži bolj temeljite in avtonomne obravnave. Zato sem sestavil samostojen glasbeni organizem, ki se zdaj podpisuje z imenom Bossa de novo.
"Kot lajtmotiv vašega prvenca sem povsod našel stavek »prva slovenska bossa nova skupina".
Toda to je pravzaprav tudi res. V preteklosti smo imeli nekaj skladateljskih in solističnih izletov, toda kot glasbeni žanr je bila bossa nova predaleč za naša ušesa za razliko od sambe ali tanga. Kaj ti misliš, je bil razlog temu? V nekem obdobju smo se pobratili z glasbami tretjega sveta ali bolj z liderji tretjega sveta.
Moje uho, se mi zdi, nikdar ni a priori zavračalo niti poveličevalo nobenega glasbenega izraza – in v tem smislu se mi zdi škoda, da (še posebej) strokovno občinstvo posamezne muzike etiketira in jih s tem izloča iz univerzalnega zvočnega konteksta. Sem pa v brazilski glasbeni tradiciji, ki je sama po sebi nagnjena k zlivanju različnih ritmičnih in harmonskih izrazov, očitno našel zvok, ki me je prevzel kot posameznika in kot glasbenika, ne le kot poslušalca. Bossa nova se evropskemu ušesu zdi oddaljena, ker (podobno kot samba) operira z neparnimi ritmičnimi strukturami, mi pa smo tukaj v glavnem navajeni živeti v štiričetrtinskem, pogosto oglatem zvočnem svetu. S petimi poudarki v štirih dobah ritmičnega vzorca bossa nova odpira skrivnostno asimetrično občutje, ki sproža tudi posebna harmonska navitja in je v tem blizu spontanemu človeškemu govoru. In mene kot jezikoslovca profesionalno najbolj zanima govor, ki je izrazito asimetrična, na lihih in nepredvidljivih strukturah utemeljena človečnost. Imam občutek, da je bossa nova, kakršna je (čeprav je zrasla iz Jobimovega skladateljskega navdušenja nad sambo, Milesom Davisom in Debussyjem), lahko nastala samo ob lirični spodbudi, ki jo vanjo vnaša brazilska portugalščina. Brazilci portugalščino govorijo, kot da bi peli, bossa novo pa pojejo, kot da govorijo. João Gilberto, patriarh bossa nove, je eden največjih in najmanj glasnih retorikov, kar sem jih kdaj slišal. A obenem bossa nova že dolgo ni več samo brazilska glasba, postala je del univerzalne zvočne podobe sveta.
"Bossa de Novo je od svojih začetkov doživela nekaj sprememb v članstvu. Zdajšnja all star ekipa se zdi ustaljena. Vsaj čutiti je iz albuma in vaših nastopov, da ste se srečali, za glasbo, na tistem najbolj pomembnem nivoju – hedonističnem. "
Začeli smo z dvema kitarama (Igor Leonardi in Aljoša Kosor), harmoniko (Drago Ivanuša) in glasom in prvič igrali v ljubljanskem Sax Pubu. Dež je lil točno tisti dve uri, kolikor je trajal koncert. Potem se nam je nekajkrat pridružil Nino de Gleria s kontrabasom, nakar sta se Leonardi in Nino odmaknila, prišli pa so Marko Gregorič (kontrabas), Blaž Celarec (tolkala) in Sergej Randjelović Runjoe (bobni). V tej zasedbi smo odigrali kar nekaj koncertov in nanje redno vabili še goste: z nami so ob raznih priložnostih igrali saksofonisti Jure Pukl, Cene Resnik in Igor Lumpert, kitarist Jani Moder, trobentača Tibor Kerekes in David Jarh, pevke Mateja Starič, Nika Perunović, Janja Majzelj, Ana Vipotnik. Čisto zadnji je vstopil Mitja Vrhovnik Smrekar, skladatelj in izumitelj, ki je zasedel mesto direktorja in edinega člana tolkalske sekcije in v bend prinesel tisto mero ritma, ki zveni skoraj tako dobro kot tišina. Tako smo zdaj kvintet, ki uživa v raziskovanju te neznane poliglotske glasbe.
"Ploščo ste posneli povsem »v živo«. Nastop in plošča!? Pri tako akustični in organski glasbi je »šraufanje« v studiih za mešalno mizo in efektoteko povsem odveč. "
Brez studijskega posega seveda ni šlo. Zvok benda, ki gre pri živem radijskem nastopu (v oddaji Izštekani na Radiu Slovenija) je prirejen potrebam radijskega medija. Mi smo se odločili, da bomo te posnetke za ploščo zmiksali še enkrat in tega smo se lotili zelo natančno. Producenta Drago Ivanuša in Mitja Vrhovnik Smrekar sta skupaj z mojstrom Julijem Zornikom nekaj dni preživela v tonskem studiu in prisluškovala akustičnim odtenkom, odnosom med instrumenti. Seveda se nista ukvarjala z dodajanjem efektov, ampak s finim kalibriranjem živih, suhih zvokov in jih pozorno umeščala v prostor kompletne zvočne slike.
"Zanima me, ali je izboru skladb kljubovalo to, da se je znotraj vašega zvoka pojavila harmonika? Ta daje celotni zadevi povsem regionalen prizvok, ki seže, seveda v izbiri skladb, harmoniji in aranžmajih, daleč čez mejo banalne in lokalne miselnosti."
Harmonika je kot bossa nova: izredno živa, diskretna in zračna, ljudje pa jo igrajo vsepovsod po svetu. Seveda pri nas najprej pomislimo na Slaka in Avsenika, odtod najbrž vtis regionalnosti. Bistveno je, kdo harmoniko igra. Drago Ivanuša je glasbenik, občutljiv, inventiven in nekonformističen, ki bi lahko igral katerokoli drugo glasbilo, pa bi še zmeraj zvenelo po njegovo. Zmeraj sem imel občutek, da je zvok Dragotove harmonike tisto, kar v naš zvok prinaša estetski presežek.
"Kljub temu, da ste priredili nekaj klasikov, kot so Veloso, Menescal, Privšek, Alves …, se v vaši različici poprock hita Selma skupine Bijelo dugme najbolj nazorno razkazuje ustvarjalna logika, da Bossa de Novo skladbe spreminja v bossa novo. To se mi ne zdi, glede vse težavnosti, ki jo s sabo v ritmu in aranžmaju prinaša bossa nova, ravno lahek zalogaj? Kako ste pravzaprav prišli do skladbe Selma?"
Selma je v svojem bistvu tiha, nežna, introvertirana pesem, ki je v našem prostoru postala mit. Poleg tega je to skladba, v kateri se izvrstno ujemata glasbena invencija in preprosto, dih jemajoče besedilo. To je recept za bossa novo. V tem smislu lahko vzameš karkoli takšnega, ritmična sekcija zaguga tistih pet poudarkov v štiri, pa je. Obenem pa je Selma pomemben del naše poslušalske preteklosti, eden od komadov, zaradi katerih je vztrepetalo pionirsko srce. Podobno je tudi s pesmijo Majska, za katero sem napisal besedilo v portugalščini. Pred kratkim sem po dolgem času spet slišal, kako zveni Selma, ko jo igra Bijelo dugme: v njej je poleg vsega naštetega še čisti rokenrol. In za nas je tudi bossa nova rokenrol, le da je obrnjen navznoter.
"Ali bomo tudi v prihodnje priča tovrstnim posegom v nostalgično zakladnico naše mladosti? Pravzaprav, kakšni so sploh načrti skupine Bossa de Novo? Upam, da se ne boste zadovoljili le z eno ploščo."
Ne vem, kaj bomo počeli jeseni. Vem, da imamo nekaj nastopov, enega konec avgusta v Varaždinu, na festivalu, ki med drugim letos gosti Boba Dylana. Bossa nova je glasbeni zaklad, ki ga ni mogoče izčrpati, in skladbe vanjo pač ne prihajajo samo iz brazilske muzike. Svet je poln glasbe, ki samo čaka, da se bo usedla v nasladno razpoloženo uho. Konec koncev imamo v bendu tri briljantne skladatelje, najbrž bomo sčasoma igrali tudi kakšen svoj komad. In kakšno brazilsko klasiko bomo menda naredili v slovenščini.
MIROSLAV AKRAPOVI??
——————————————————————————————————————————————————
DELO
